Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kaj se dogaja s planiško kandidaturo za svetovno prvenstvo? V kakšni kondiciji je slovenska zimsko-športna družina? Kakšno bo sodelovanje z novim predsednikom FIS? Kako se lotiti krize alpskega smučanja? Ob iskanju odgovorov je bil naš sogovornik Luka Steiner, predsednik Smučarske zveze Slovenije.
Pred enim mesecem je Luka Steiner v beograjskem Sava Centru s sodelavci na kongresu Mednarodne smučarske zveze zaman čakal na odločitev o organizatorju svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah leta 2031. Odločitve do danes še ni dočakal. Žogica glede nadaljnjih korakov je še naprej na strani novoizvoljenega predsednika FIS Alexandra Ospelta. Medtem ko čaka na nove informacije, Steiner nadaljuje svoje delo v domači smučarski hiši. Vodenje SZS je prevzel pred enim letom, sprva kot vršilec dolžnosti, nato kot polnopravni predsednik do izteka mandata, maja pa je prejel zaupnico vse do leta 2030. Da izzivov ne manjka, je 40-letni diplomirani pravnik, ki je v preteklosti deloval tudi pri Atletski zvezi Slovenije, (ne)hote potrdil ob številnih temah, ki so se nizale med nastajanjem intervjuja.
Intervju: Luka Steiner
Kaj se je ob planiški kandidaturi dogajalo v Beogradu in v kateri fazi se postopek izbire gostitelja nahaja danes?
Kongres v Beogradu je bil z več vidikov velik izziv. Šlo je za preplet treh pomembnih dogodkov. Prvi je bila vložena kandidatura za svetovno prvenstvo 2031, drugi predsedniške volitve, ki so sledile že naslednji dan, tretji pa naša kandidatura za člana predsedstva, pri čemer smo startali z začetne točke, saj Slovenija v zadnjem obdobju tam ni imela svojega predstavnika. Prav zaradi tega prepleta so nastale sinergije, ki jih v običajnih okoliščinah verjetno ne bi bilo. Vse žal niso bile pozitivne.
Kandidatura je bila kakovostna, predstavitev prav tako. Ne dvomim pa, da enako velja tudi za Oberstdorf. Dogajanja v sejni sobi težko komentiram, saj so imele vse vpletene države tam svoje predstavnike, razen Slovenije. V igri sta bila dva zelo dobra organizatorja. Očitno pa FIS v danih okoliščinah ni uspel doseči soglasja.
Verjamem v demokratičen proces odločanja. Osebno in kot predsednik SZS bi sprejel tako zmago kot poraz. Nikakor pa nisem in ne bom pristajal na umik kandidature. To je edina možnost, ki zame ni obstajala.
Menim, da bi si oba organizatorja zaslužila organizacijo svetovnega prvenstva. Zato se mi je zdela smiselna možnost t. i. double awarda, ki ga je FIS že izvedel – da bi eden organiziral prvenstvo leta 2031, drugi pa leta 2033.
Omenili ste umik. So se pojavile tudi takšne pobude?
Dejal bom le, da so se iskale različne rešitve. Se pa strinjam, da je odločitev nenavadna. Povezujem jo z različnimi kombinacijami in pritiski, o katerih se je v naslednjih dneh veliko govorilo. Nas zanimajo dejstva. Kandidature za predsednika in visoke položaje v FIS ter odločanje o organizatorjih prvenstev niso iste stvari.
Verjetno merite na volitve. Na kateri strani je stala Slovenija?
Slovenija je po glasovalni moči med večjimi državami, po ekonomski in demografski plati pa med manjšimi. Prav zato se je vedno znašla v različnih interpretacijah in neuradnih razlagah, kdo naj bi bil na čigavi strani. Z mojega vidika je bistveno nekaj drugega. Slovenija je država z raznolikimi smučarskimi panogami, kakovostno infrastrukturo in bogato tradicijo osvajanja medalj v vseh disciplinah pod okriljem FIS. Organizirali smo številne tekme svetovnega pokala in jih bomo organizirali tudi v prihodnje, vse do leta 2034.
Vse to Slovenijo naravno uvršča med jedrne države mednarodne smučarske družine. S temi prednostmi smo pomemben in komplementaren partner organizacije, zato ne dvomim, da bo sodelovanje z ekipo novega predsednika dobro.
Vrnimo se do izhodiščnega intervjuja. Imate odgovor na vprašanje, kdaj bo padla odločitev o gostitelju SP 2031?
Na podlagi vsega, kar se je doslej dogajalo, pričakujem, da bo rešitev na mizi že kmalu. Treba je namreč vedeti, da je zelo redko videti organizacijo, ki je trenutno tako razdeljena, kot je FIS. Tudi iz svojih izkušenj v gospodarstvu menim, da je takšno stanje za razvoj organizacije in športa nezdravo. Če je novi predsednik ocenil, da je treba čez poletje nekoliko umiriti razmere, prešteti vrste, oblikovati ekipo, postaviti pisarno in pripraviti konsolidirane predloge, preden se ljudje po dopustih vrnejo za skupno mizo, potem mislim, da je to prej dobra kot slaba odločitev.
Če torej potrebuje nekaj časa, da objektivno pregleda razmere, razume različne poglede članic in se neobremenjeno odloči o nadaljnjih korakih, potem takšno odločitev osebno podpiram.
Za Slovenijo je bil kongres v Beogradu kljub vsemu uspešen. Kandidature nismo izgubili, hkrati pa smo znova dobili svojega predstavnika v predsedstvu FIS. Rad rečem, da smo kupili srečko. Ali bo zadela, pa bomo še videli.
Slovenijo bo v predsedstvu FIS torej zastopal Tomaž Kunstelj. Pred tem se je neuradno omenjalo tudi vaše ime. Zakaj niste ugriznili v ta izziv?
Živim od svoje službe. Vse ostale aktivnosti so moj hobi, ki ga usklajujem z delodajalcem. To so zelo “resni” hobiji. Ne želim si naložiti več odgovornosti, kot jih lahko kakovostno opravim. Drugi razlog pa je strateški. Verjamem v novo vizijo SZS, po kateri mora biti “junakov zime” več in morajo prihajati z različnih področij. SZS je izjemno raznolika organizacija. Pravzaprav je neke vrste slovenski športni holding. Združuje tekmovalni razvoj posameznih panog, organizacijo največjih mednarodnih športnih dogodkov, upravlja Center Pokljuka in številne druge projekte.
Takšno organizacijo lahko vodiš le, če okoli sebe zgradiš močno ekipo. Zato smo izvedli organizacijske spremembe, okrepili vodstvene strukture, vključili, na primer, Petra Prevca ter jasno razmejili odgovornosti in strokovno avtonomijo posameznih področij. Moj glavni cilj je, da bo imela zveza ob koncu mandata na vseh ključnih položajih močno, stabilno in odgovorno ekipo ljudi, ki bodo svoje naloge opravljali s polno osredotočenostjo.
V razmerah, v katerih je trenutno FIS, smo ocenili, da je prava odločitev, da kandidira Tomaž Kunstelj. Je dolgoletni športni delavec, karierni diplomat in človek, vajen delovanja v zahtevnih in nestabilnih okoliščinah. Prepričan sem, da mora biti v tako veliki organizaciji več kompetentnih ljudi, tudi na prostovoljnih funkcijah. Vsak mora igrati svojo vlogo. Smučarska zveza je danes prevelika, da bi se vse vrtelo okoli enega človeka. Potrebujemo robustno organizacijsko strukturo.
Govorite o delovni strukturi SZS. Je ta prenova končana?
Na mestu glavnega izvršnega direktorja je Uroš Zupan, ki ima poln mandat, jasna pooblastila in odgovornosti, predvsem pa jih jemlje zelo resno, kar mi veliko pomeni. Kot nekdanji športnik razume športno plat, hkrati pa ima tudi izkušnje z organizacijskega vidika. Sam veliko poudarjam strateško-poslovno komponento, on pa prinaša drugačne kompetence, zato menim, da med nama vlada dobra sinergija. Ob njem imamo širšo vodstveno ekipo. Jožko Križan je odgovoren za prihodkovne tokove, Tomi Trbovc za komunikacijo, Mitja Urbanc pa za ključne razvojne projekte.
Strokovni del ostaja v rokah posameznih panog, kjer imamo postavljena vodstva. Pojem avtonomije panog počasi dobiva novo obliko. Predvsem v alpskem smučanju smo nekoliko pospešili iskanje pravih rešitev, ker razmere to zahtevajo. Odprto ostaja še eno podpredsedniško mesto. Iščemo uglednega posameznika ali posameznico s širokim vpogledom v športni sistem – ne zgolj v eno panogo, temveč v dobre prakse, načine dela, sisteme javnega financiranja in podporna področja.
Naša strategija temelji na treh stebrih: poslovnem, športnem in razvojnem. Čez poletje bomo določili koordinatorje posameznih stebrov, ki bodo povezovali aktivnosti zveze in panog. Ekipo bomo še vsebinsko nadgradili.
Omenili ste raznolikost in “junake zime”. A prav tu vas čaka eden največjih izzivov. SZS je pravzaprav zveza zelo različnih športov. Trenutno so razmere v panogah zelo različne. Medtem ko so skakalci v zlati dobi, so alpski smučarji na eni najnižjih točk, deskarji delujejo kot razbita vojska …
Res je, da so panoge danes v zelo različni kondiciji. Če pa pogledamo zgodovino, ugotovimo, da so skoraj vse prinašale olimpijske medalje. Danes so preprosto v različnih razvojnih fazah. Smučarski skoki so primer dobre prakse. Imajo stabilno vodstvo, odgovorne ljudi in jasno vizijo. Vodstvo odlično pozna vsebino dela, odgovorno upravlja finance, zgledno sodeluje s stroko in klubi ter zna sprejemati tudi težke odločitve. Prav zato uspešno povezuje interese klubov, reprezentanc in financiranja.
V alpskem smučanju obstaja veliko različnih mnenj. To spoštujem in sem jih vedno pripravljen poslušati. Vendar pride trenutek, ko je treba razpravo zaključiti, poiskati skupne imenovalce in postaviti merljive cilje.
Predsedniki panog so danes večinoma ljudje z bogatimi izkušnjami tako v športu kot v gospodarstvu. To je velik potencial. Hkrati pa so to uspešni posamezniki z lastnimi pogledi in vizijami, zato je usklajevanje zahtevno.
Ravno zato je sodelovanje tako pomembno. Voditi podjetje z enim lastnikom je nekaj povsem drugega kot usklajevati več kot 130 društev, številne panoge in različne interese znotraj Smučarske zveze Slovenije.
Drugi ključni element je komunikacija. Želim, da v tem mandatu za vsako panogo jasno določimo, kaj je naloga zveze, kaj je naloga klubov in katere so njihove ključne potrebe. Le tako bomo lahko zgradili dovolj močne povezovalne mehanizme.
Tretje področje je infrastruktura. Pri tem ne mislim zgolj na objekte. Infrastruktura so tudi znanje, prostovoljci, podporne službe in vsi ljudje, ki omogočajo delovanje sistema. Planica je odličen primer tega – njena moč ni le v letalnici, ampak v celotnem sistemu ljudi in znanja, ki stoji za njo.
Izzvali smo vas z alpskim smučanjem. Se strinjate, da je javna podoba te panoge vse prej kot dobra? Ustvarja se vtis, da se deležniki prepirajo, težko najdejo skupni jezik, včasih celo uporabljajo medije za javno pranje umazanega perila, medtem ko rezultatska krivulja in množičnost padata.
Alpsko smučanje je bilo tako v času največjih uspehov kot tudi največjih kriz vedno ena najbolj izpostavljenih tem slovenskega športa. Po eni strani me to veseli, ker pomeni, da ljudem ni vseeno. Alpsko smučanje je še vedno nekaj, kar Slovenci doživljamo kot svoje, nekaj, v kar verjamemo in kar ima velik potencial. Nisem pa prepričan, da nas način, na katerega danes razpravljamo o njem, pelje v pravo smer.
V smučarskih skokih je skupni imenovalec zelo jasen. Če se pogovarjaš z ljudmi znotraj tega sistema, bo velika večina odgovorila enako, in sicer da želimo biti najboljša skakalna država na svetu. Nadalje se pogovarjajo predvsem o tem, kaj je za ta cilj treba narediti.
V alpskem smučanju pa pogosto opažam ravno obratno. Deloma je to verjetno povezano s tem, da gre za izjemno zahteven individualni šport. Deloma pa tudi z dejstvom, da smo še vedno pod močnim vtisom obdobja izjemnih uspehov.
Dosegali smo rezultate, ki nam jih zavidajo tudi največje smučarske velesile. Toda pot navzdol je bila zelo hitra. To je poučna lekcija. V športu se radi pohvalimo z uspehi, kar je povsem razumljivo. Moja ambicija pa je predvsem ustvariti pogoje, da bomo takšne uspehe lahko znova dosegali.
Prav zato smo pripravili tudi statistične analize. Te kažejo, da je povprečna pot od začetka razvoja športnika do stopničk na največjih tekmovanjih dolga približno 6,3 leta – torej približno olimpijski cikel in pol. Če sem povsem realen, statistika pravi, da v času tega mandata vrhunskih rezultatov v alpskem smučanju morda sploh še ne bomo dočakali. To pa ne pomeni, da bomo obupali. Moramo pa spremeniti določene stvari.
Uspehi niso nastali po naključju. Za njimi je bila vedno določena pot. To velja za Tino Maze, Ilko Štuhec, Žana Kranjca in številne druge generacije. Naš največji komunikacijski problem danes ni niti to, da se ljudje včasih javno prepirajo. Še večja napaka je, da smo kot edino merilo uspeha začeli razumeti zgolj uvrstitve v svetovnem pokalu. To za dvomilijonsko državo s takšnimi finančnimi zmožnostmi ni realen in dolgoročno vzdržen model.
Premalo cenimo razvojno pot športnika. Komunikacijo moramo graditi na procesu razvoja, ne zgolj na končnih rezultatih. Premalo se sprašujemo, zakaj smo bili nekoč tako uspešni. Ko bomo znali odgovoriti na to vprašanje, bo tudi javnih konfliktov bistveno manj. Dokler bomo vsi skupaj ponavljali predvsem, da je alpsko smučanje drag šport, da primanjkuje snega, da je nevaren in da so za vse krivi drugi, bomo težko naredili korak naprej.
Zadnji in ključni kazalec je mednarodna konkurenčnost. Na tej točki se Slovenija oddaljuje od nekdanjih položajev.
Alpsko smučanje je danes postalo zahteven, v določeni meri tudi prestižen šport, v katerem tekmujejo največje športne in gospodarske velesile. V takšnem okolju moramo biti sposobni konkurirati. V preteklosti smo to že znali. Ne bo lahko. Zavedati se moramo, da bodo ob slabših rezultatih prišli tudi pritiski s trga. Naša naloga je zagotoviti finančno stabilnost, čeprav so za nami leta rekordnih proračunov in hkrati najslabših rezultatov. Tako šport kot gospodarstvo takšne razmere prej ali slej kaznujeta.
Zato je za Slovenijo izjemno pomembno, da ohranimo tekme svetovnega pokala. Dejstvo, da imamo štiri tekme najvišje ravni in da so bile tudi lani tribune dobro obiskane, je ena naših največjih prednosti. To nam pomaga ohranjati mednarodno prepoznavnost in položaj v svetovnem smučanju. Hkrati pa še nismo izčrpali vseh možnosti za razvoj. Še vedno lahko veliko naredimo na področju sodelovanja, prenosa znanja in razvoja trenerjev.
Če sedanji ukrepi ne bodo dali rezultatov, bomo morali ukrepati drugače. To lahko pomeni tudi večje in bolj tvegane naložbe v razvoj mladih, saj danes mladinske selekcije predstavljajo približno tretjino programa alpskih disciplin. Če bomo zamudili eno generacijo, bomo težko nadoknadili zaostanek.
Slovenija je športno zelo raznolika država. Vsako leto se pojavljajo novi športi in nove uspešne zgodbe. Alpsko smučanje ostaja eden naših najpomembnejših športov, ne samo v tekmovalnem smislu, vendar prihajajo nove panoge, ki so mladim pogosto dostopnejše in finančno manj zahtevne.
Konkurenca v alpskem smučanju pa bo postajala vse močnejša. Konkurenca med tistimi, ki imajo ustrezne pogoje, izjemno kakovostna, je gosta. Prepričan sem, da bo v prihodnje še večja. Zato bomo morali panogo voditi še bolj odločno. Če sedanji ukrepi ne bodo delovali, bomo pripravljeni sprejeti tudi težke odločitve.
Ko govoriva o alpskem smučanju, ne moreva mimo “telovadnice”. Da smučarji nimajo poligona, je težava, ki so jo prepoznali vaši predhodniki. A rešitve ni ponudil nihče.
Najprej si moramo odgovoriti na vprašanje, kaj pravzaprav želimo doseči. Zame sta cilja dva: zagotoviti kakovostne pogoje za trening slovenskih reprezentanc in omogočiti ustrezne pogoje za tekmovanja. Ko enkrat jasno opredeliš cilj, moraš poiskati najhitrejšo in najbolj pragmatično pot do njega.
To morda ne bo velik nacionalni center, kot so bili nekateri načrti v preteklosti. Verjetno tudi ne bo spektakularna ali prestižna rešitev. Sam vidim pot predvsem v sodelovanju z državo in Združenjem slovenskih žičničarjev.
Vemo, katera smučišča oziroma poligoni so primerni za vrhunski trening. Naš cilj je najti finančno vzdržen model, po katerem bomo skupaj z državo in lastniki infrastrukture zagotovili, da bodo ti poligoni v ključnih obdobjih na voljo slovenskim reprezentancam in klubom, ki vzgajajo tekmovalce.
Naj povem zelo jasno: nove Planice ne bo. Prav tako ne bo novega, velikega in prestižnega centra. Dvajset let smo zelo dobro vedeli, v čem je težava, nismo pa znali najti pragmatične rešitve. Medtem se je svet spremenil. Danes natančno vemo, kdo je lastnik smučišča, kdo upravlja infrastrukturo in s kom se moramo pogovarjati.
Naša naloga je z njimi vzpostaviti komercialno vzdržen model sodelovanja, ki bo omogočal izvajanje vrhunskega športa. Hkrati pa želim, da bo infrastruktura, kadar je reprezentance ne bodo uporabljale, služila tudi dostopnosti alpskega smučanja, rekreativni uporabi, turistom in prispevala h gospodarski uspešnosti centrov.
Kolikšen je danes proračun Smučarske zveze Slovenije?
Letošnji načrtovani proračun znaša približno 13 milijonov evrov, lanska realizacija pa je znašala okoli 15 milijonov. To je velik sistem. Ko ta sredstva razdeliš med vse panoge in programe, hitro vidiš, da gre za široko organizacijo. Zato potrebujemo ljudi z zelo različnimi znanji in kompetencami. Organiziramo večmilijonske dogodke, kot je Planica, pri katerih moraš ustvariti dovolj prihodkov, da lahko del sredstev vrneš v razvoj športa. Tu ne govorimo o visokih dobičkih, ampak o ustvarjanju pogojev za dolgoročni razvoj. To je zahtevna naloga. Dobička ne ustvarjamo zato, da ga zadržujemo na zvezi, ampak da zagotavlja stabilno izvajanje programov športa. Če želimo dosegati ta cilj, je vzdržno poslovanje predpogoj.
Celoten sistem financiranja se je v zadnjih desetletjih precej spremenil. Ni več nekdanje družbene odgovornosti podjetij ali političnih odločitev, ki so določene športe posebej podpirale. Kako se SZS prilagaja tem spremembam? Je dovolj vitalna in sodobna za takšno okolje?
Dejstvo, da nam je kljub zahtevnim razmeram uspelo ohraniti raven prihodkov, kaže, da delamo dobro. Poleg strokovnega dela je poslovna uspešnost za nas ključnega pomena. Eden naših strateških ciljev je, da zveza ostane najbolj poslovno pismena športna organizacija v državi. Zato bomo jeseni predstavili novo poslovno strategijo, ki bo usmerjena predvsem v nadaljnji razvoj prihodkov s trga. Danes namreč kar 73 odstotkov vseh sredstev ustvarimo sami, na trgu. To nam dolgoročno zagotavlja stabilnost, hkrati pa nas dela kredibilnega partnerja tako državi kot mednarodnim športnim organizacijam. Tudi na poslovnem področju moramo delovati z enako odgovornostjo in z merljivimi cilji kot v športu.
To je proces, ki se nikoli ne konča. Tako kot v gospodarstvu mora tudi športna organizacija ves čas skrbeti za zdrav poslovni model. Pri tem je ključna komunikacija. Ne smemo nastopati kot skupek posameznih panog, ki vsaka zase išče podporo. Nastopati moramo kot ena športna družina. Ne predstavljamo le skakalcev, alpskih smučarjev, biatloncev ali tekačev. Predstavljamo slovensko družino smučarskih športov, ki je Sloveniji prinesla skoraj polovico vseh olimpijskih medalj. Veseli me, da predsedniki panog to strategijo razumejo.
Ta teden je minilo prvo leto od vašega prihoda na čelo Smučarske zveze Slovenije. Sta z nekdanjim predsednikom Enzom Smrekarjem, katerega odhod je še vedno zavit v tančico skrivnosti, še vedno v stikih?
Dolga leta sva sodelovala in povsem normalno je, da greš z osebo, s katero si toliko časa delal, občasno na kavo in jo kaj vprašaš. Njegovo odločitev je treba spoštovati. Nikomur takrat ni bilo lahko, tudi meni ne. Danes pa smo organizacijo postavili na novih temeljih. Imamo novo strategijo, nove cilje in drugačen način dela. Vedno poudarjam, da prihodnosti ne moreš graditi brez spoštovanja dela svojih predhodnikov. Tudi sam izhajam iz tega prepričanja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!